Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Bučar France (02. 02. 1923 - 21. 10. 2015)

Rojen 2.2 1923 v Bohinjski Bistrici. Pravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist, politik. Po končani klasični gimnaziji študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zaradi sodelovanja z OF ga 21. maja 1942 internirajo v Gonars, po kapitulaciji Italije pa premestijo v Nemčijo. 15. julija 1944 pobegne. V Kokrškem odredu ga dvakrat povabijo v partijo, a vabilo zavrne. Po opozorilu in zagotovilu, da vernost ni ovira za članstvo v partiji, tretje vabilo sprejme in postane politkomisar v jurišni četi. Maja 1945 dobi nalogo, da se s soborci prebije v Celovec. Kokrški odred ob koncu vojne ni demobiliziran v celoti, pač pa ga vključijo v sestav KNOJa, kasnejše OZNE. Demobilizira se leta 1946.

Bučar na Pravni fakulteti diplomira l. 1947. Postane referent v svetu vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. Ukvarja se s publicistiko; leta 1950 v članku Kaj ovira hiter postopek pri razlastitvah? tolmači, da »razlastitev ni ekspropriacija ekspropriatorjev, temveč se z njo ustvarja podlago za izgradnjo novih gospodarskih kapacitet« in svari pred prekomernim razlaščanjem zasebnih nepremičnin. V naslednjih letih Bučar utira pot naprednim parolam kot: Tržno gospodarstvo je pot za afirmiranje delavskega upravljanja, Nepravični odnosi na trgu zmanjšujejo proizvodnjo, Demokratičnost kot podlaga novih osnov ali, kot zapiše v Slovenskem poročevalcu: »Višjo stopnjo proizvodnosti nam lahko da samo naš socialistični sistem, ki bazira na stimulaciji.« Med letoma 1952 in 1956 je šef kabineta podpredsednika slovenske vlade, Marjana Breclja. Leta 1956 doktorira s tezo Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. Preseli se v Beograd in je tam šef kabineta Marjana Breclja, zveznega sekretarja za blagovni promet. Leta 1957 postane sekretar republiškega zbora slovenske skupščine. V reviji Pravnik se zavzema za delitev po načelu »vsakemu, kar je sam ustvaril«, pri čemer namiguje predvsem na širše »družbene enote«. Na začetku leta 1959 z Eisenhower Exchange Fellowshipom odpotuje na študij v Philadelphijo, kjer ostane deset mesecev.

Leta 1962 postane honorarni docent na Pravni fakulteti, kjer nasprotuje centralizmu in spet zagovarja integracijo na zdravih gospodarskih temeljih. Po njegovem nastopu na Simpoziju o odgovornosti na kranjski šoli za organizacijo dela partija presodi, da je Bučar prestopil mejo; odvrne se od politike in na fakulteti leta 1965 postane izredni profesor. Predava javno upravo in je zaradi lucidnosti in skeptične drže priljubljen pri študentih, obzorja pa jim širi s sistemsko teorijo in Maxom Webrom. Njegov partijski staž ugasne, ker ne plačuje članarine. Nad študentskim gibanjem se ne navdušuje. Objavlja v Teoriji in praksi in dokazuje nesmiselnost poenotenja velikih sistemov, pri čemer ga najbolj zanimajo železnice. Leta 1968 je zapleten že v par polemik in se brani pred metodami vnaprejšnje diskvalifikacije. »Koristno je ohraniti vse, česar ni nujno uničiti,« citira Portalisa, redaktorja Napoleonovega civilnega kodeksa. Leta 1969 pa v članku o republiki kot konfederaciji občin razmišlja takole: »Politike ne krojijo v parlamentih. Pa tudi ne v političnih strankah, kot nekateri naivno mislijo, saj so tudi politične stranke same zelo pogosto samo sredstvo v rokah tistih, ki imajo stvarno moč.« Leta 1976 partija Bučarja odstrani z univerze; ob profesorjih s FSPN Arzenšku, Hribarju, Jerovšku in Rusu je peti odstranjeni profesor.

Kljub težavam z objavljanjem člankov leta 1981 objavi knjigo Upravljanje. Sredi osemdesetih let se nenadejano uveljavi kot analitik v raznih verskih publikacijah. V Cerkvi v sedanjem svetu razpreda o ecclesii militans, v Celovškem zvonu, kjer se kot uredniki pojavljajo tudi Andrej Capuder, Anton Stres in Peter Millonig, pa o »moralni šibkosti tistih, ki naj bi odločali o javnih zadevah«. Od leta 1983 sodeluje z Novo revijo. Leta 1987 postane namestnik predsednika sveta Nove revije. V 57. številki objavi razpravo O pravnih načelih slovenske nacije in zagovarja nacionalno državo kot eno od strukturnih ravni sodobno razvite družbe. Izključijo ga iz skupnosti borcev Kokrškega odreda. Po litostrojski stavki ga France Tomšič povabi, da bi postal predsednik Slovenske socialdemokratske stranke, vendar Bučar odkloni, češ da so mu bliže krščanski socialisti. Na začetku leta 1988 gostuje v Medparlamentarni skupini za Vzhodno in Srednjo Evropo evropskega parlamenta v Strasbourgu, njegov partizanski kolega Jože Smole ga razglasi za narodnega izdajalca, ker da je predlagal, naj odtegnejo finančno pomoč socrealističnim državam.

Pravna fakulteta po desetih letih uradno ugotovi, da za Bučarjev izgon ni bilo nikakršne utemeljene osnove. Poleti 1988 sodeluje v kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic. Pri ČKZ-ju, ki ga ureja Bavčar, objavi knjigo Usodne odločitve. Ob ustanovitvi SDZ leta 1989 postane predsednik sveta stranke. Postane soustanovitelj tednika Demokracija. 1. novembra 1989 se sodeluje ob zasaditvi lipe sprave.

Po volitvah postane 9. maja 1990 predsednik slovenske skupščine in v nastopnem govoru razglasi, da je državljanske vojne konec. Kot predsednik parlamenta in ustavne komisije je motor vseh ključnih odločitvah pri nastanku države in sprejetju nove ustave. Nasprotuje politični logiki, ki nima pravne podlage in je ob zavzemanju za samostojnost Slovenije dosleden legalist.

Po letu 1990 Bučar med letoma 1992 in 1996 ponovno zasede mesto v parlamentu in vodi komisijo za nadzor tajnih služb. Leta 2002 neuspešno kandidira za predsednika republike. Redno se ukvarja s publicistično dejavnostjo.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek